Ameriško društvo za nalezljive bolezni trenutno priporoča amoksicilin in ampicilin, aminopenicilinska (AP) antibiotika, kot zdravili izbire za zdravljenjeenterokokUTI.2 Razširjenost na ampicilin odpornega enterokoka narašča.

Zlasti pogostnost odpornih na vankomicinenterokoki(VRE) se je v zadnjih letih skoraj podvojilo, pri čemer je 30 % kliničnih izolatov enterokokov poročalo, da so odporni na vankomicin.3 Na podlagi trenutnega standarda Inštituta za klinične in laboratorijske standarde,Enterokokvrste z minimalno inhibitorno koncentracijo (MIC) ≥ 16 µg/ml veljajo za odporne na ampicilin.

Mikrobiološki laboratoriji uporabljajo to isto mejno točko ne glede na mesto okužbe. Podatki farmakokinetike, farmakodinamike in kliničnih preskušanj podpirajo uporabo aminopenicilinskih antibiotikov pri zdravljenju enterokoknih UTI, tudi če imajo izolati MIK, ki presega mejno vrednost občutljivosti.4,5

Ker se AP antibiotiki izločajo skozi ledvice, lahko dosežemo veliko višje koncentracije v urinu kot v krvnem obtoku. Ena študija je uspela dokazati povprečno koncentracijo urina 1100 μg/mL, zbrano v 6 urah po samo enem peroralnem odmerku 500 mg amoksicilina.

Druga študija je analizirala odpornost na ampicilinenterococcus faecium(E. Faecium) urinski izolati s prijavljenimi MIK 128 μg/mL (30 %), 256 μg/mL (60 %) in 512 μg/mL (10 %).4 Z ​​uporabo podatkov iz teh preskušanj je razumno reči, da so koncentracije AP doseže zadostne koncentracije v urinarnem traktu za zdravljenje številnih prijavljenih odpornih okužb.

V drugi študiji je bilo ugotovljeno, da je odporen na ampicilinE. faeciumurinski izolati so imeli različne MIK, s srednjo MIK 256 μg/mL5. Samo 5 izolatov je imelo vrednost MIK >1000 μg/mL, vendar je bil vsak od teh izolatov znotraj 1 razredčitve 512 μg/mL.

Penicilinski antibiotiki kažejo časovno odvisno uničenje in optimalen odziv bo nastopil, dokler bo koncentracija v urinu nad MIC vsaj 50 % intervala odmerjanja.5 Zato lahko upravičeno sklepamo, da terapevtski odmerki AP antibiotikov ne bodo le učinkovito zdravljenjeEnterokokvrste, ampak tudi odporne na ampicilinenterokokizoliran pri nižjih okužbah sečil, če je v razumnem odmerku.

Izobraževanje predpisovalcev je eden od načinov, kako lahko zmanjšamo količino antibiotikov širokega spektra, ki se uporabljajo za zdravljenje teh okužb, kot sta linezolid in daptomicin. Drug način je, da v posameznih ustanovah razvijejo protokol, ki bi predpisovalce pomagal usmerjati k predpisovanju, usmerjenem v smernice.

Eden najboljših načinov za boj proti tej težavi se začne v mikrobiološkem laboratoriju. Mejne vrednosti, specifične za urin, bi nam dale bolj zanesljive podatke o občutljivosti; vendar to trenutno ni splošno dostopno.

Številne bolnišnice so opustile svoje rutinsko testiranje občutljivosti zaenterokokurinskih izolatov in poročajo o vseh kot rutinsko občutljivih za aminopeniciline.6 Ena študija je ocenila rezultate zdravljenja med bolniki, zdravljenimi zaradi VRE UTI z antibiotikom AP, v primerjavi s tistimi, zdravljenimi z antibiotikom, ki ni beta-laktam.

V tej študiji je zdravljenje z AP veljalo za aktivno v vseh primerih, ne glede na občutljivost za ampicilin. Znotraj skupine AP je bilo najpogostejše sredstvo, izbrano za dokončno terapijo, amoksicilin, ki so mu sledili intravenski ampicilin, ampicilin-sulbaktam in amoksicilin-klavulanat.

V skupini brez beta-laktamov je bilo najpogosteje izbrano sredstvo za dokončno terapijo linezolid, ki sta mu sledila daptomicin in fosfomicin. Stopnja klinične ozdravitve je bila 83,9 % bolnikov v skupini z AP in 73,3 % v skupini brez beta laktamov.

Klinično ozdravitev z AP terapijo so opazili pri 84 % vseh primerov in pri 86 % bolnikov z izolati, odpornimi na ampicilin, brez statistične razlike med rezultati za tiste, zdravljene z ne-β-laktami.